Glede naglašenih samoglasnikov: »i« se v italijanščini izgovarja tako kot v slovenščini, »e« pa se izgovarja ozko, kot recimo v slovenščini »reka«. »A« izgovarjamo široko kot v knjižni slovenščini, »o« p’a ozko ali široko. »U« se izgovarja enako kot v slovenščini.
Nenaglašeni samoglasniki se v italijanščini izgovarjajo ozko. Soglasnika »c« in »g« se pred vokali a, o u in pred soglasniki izgovarjata kot slovenski »k« in »g«. Pred samoglasnikoma e in i se »c« in »g« izgovarjata malo mehkeje kot slovenski »č« in srbohrvatski »dž«. Če je pred tema samoglasnikoma »h«, izgovarjamo guturalno (chiodo-kiodo) Kadar se vrine med c,g, in a,o, u znak »u«, c in g ohranita palatalni izgovor (bacio- bačo).
Pred zvenečimi soglasniki se »s« izgovarja kot slovenski »z«, prav tako se »s« izgovarja nezveneče kot slovenski »s« pred samoglasniki na začetku besede, pred nezvenečimi soglasniki, vedno za soglasniki, kadar je soglasnik podvojen. Z se izgovarja zveneče kot slovenski »dz« ali nezveneče kot slovenski »c«. Pravil, po katerih bi mlahko ločili zveneči »z« od nezvenečega, ni.
Q se izgovarja kot »ku«, soglasnik »q« ponavadi stoji v zvezi z soglasnikom »c« (acqua), soglasniški sklop »gl«, se pred vokalom i izgovarja kot »lj«. Soglasniški sklop »gn« se vedno izgovarja kot slovenski »nj«. »SC« se pred a, o, u, izgovarja kot »sk«, pred samoglasnikoma i in e pa kot slovenski »š«, kadar med »sc« in samoglasnikom i ali e stoji »h«, izgovorimo kot »sk«. Preberite več v članku z naslovom Samostalnik v italijanskem jeziku
Bolečine v vratu